Srednjeveški trg Lemberg

Srednjeveški trg Lemberg 2018-11-09T12:31:51+00:00

Srednjeveški trg Lemberg (prve trške pravice leta 1244)

Lemberg leži v ozki dolini ob cesti Mestinje–Poljčane, v severnem delu Zgornjesotelskega gričevja. Do 11. stoletja je spadal k posesti Breže-Selških, kasneje pa h krški škofiji. Ime Lemberg (v zvezi z gradom Lengenburg) se v virih prvič omenja  leta 1138. Drugič pa že leta 1244, ko je trg pridobil prve pravice. Na lemberških posestih so gospodarili Žovneško –Lemberški gospodje, ki so leta 1341 po lemberškem gospostvu (fevdalnem ozemlju) dobili svoj grofovski naslov – Celjski grofje. Po izumrtju Celjanov, je grad razrušila cesarska vojska, po nekih virih pa tudi Turki. Ko je Santonino – odposlanec oglejskega patriarha pod katerega je takrat cerkveno spadala naša dežela – prispel v Lemberg (med letoma 1483 in 1487), je grad našel že v razvalinah, blagoslovil je cerkev sv. Miklavža.

Grb trga Lemberg, začetek 16. stoletja

Grb trga Lemberg, začetek 16. stoletja

Trg je ohranil srednjeveško urbanistično zasnovo in s tem spada med najbolje ohranjene srednejveške trge na Slovenskem (N. Šumi 1994:29). Lemberg je dvakrat pogorel, kdaj je bilo prvič tega ne vemo, naslednjič pa najverjetneje  v začetku 18. stoletja, saj je cesarica Marija Terezija leta 1747 trgu s pridržkom  podelila nove cesarske pravice, prav zaradi po požaru slabega stanja trga, kar je tudi omenila v listini.  Po tem se je trg Lemberg v drugi polovi 18. stoletja gospodarsko dvignil do svojega vrha in od tedaj se je ohranilo nekaj baročnih in klasicističnih hiš, med njimi je najimenitnejša hiša nekdanjega sodišča, ki so ga imenovali magistrat in Rotovž. Trg Lemberg je imel tudi svoj grb, na katerem je bilo jagnje s krono na glavi, ki stoji na hribčku in ima dvignjeno desno nogo z upognjeno podgolenjo.

Sejmi in obrti

Zaradi trške lege na križišču cest, ki so vodile iz spodnjega Obsotelja preko Mestinja na Lemberg in ceste, ki je vodila iz celjske kotline, in so v Lembergu zavile na Rogatec in Poljčane, so se ob tej ugodni prometni legi trga tukaj razvile obrti in sejmi.  Med obrtniki so bili najpombnejši usnjarji, najstarejši pa lončarji. V Lembergu so delovali še kovači (žebljarji), trgovci, steklarji, mesarji, krojači, čevljarji in več sejemskih gostilničarjev. V 19. stoletju je bilo v kraju 57 hiš, od teh je bilo 44 trških in 13 kočarskih. Med tržani je bilo 14 obrtnikov, preostali so bili posestniki.  Trg Lemberg zaradi geografskih značilnosti ozke dolinice, ni razvil več kot tržno ulico in tudi ni bil obzidan, zaradi česar ni mogel biti povišan v mesto, čeprav je imel vse pogoje za njegov nastanek.  Svoj višek je dosegel v drugi polovici 18. stoletja. Trg Lemberg je prejel osem cesarskih listin. Prvo cesarsko listino je trg prejel 6. oktobra leta 1506, Maksimiljan I. v Gradcu, kjer so mu bile podeljene vse sejemske in tržne svoboščine. Zadnjo listino je leta 1797 podelil cesar Franc II.  Od leta 1506  naprej so bili v Lemebrgu sejmi vsak ponedeljek v letu ter cvetni petek pred veliko nočjo,  na dan sv. Pankracija (12. maj – proščenje), na dan sv. Medarda (8. junij), na dan sv Urha (4. ali 10. julij – proščenje), na dan sv. Ožbolta (5. avgusta)  in na dan sv. Egidija (1. septembra).  V 19. in 20 stoletju je začel razvoj zamirati zaradi prenosa župnije na Sladko Goro in premestitve okrajne ceste čez Mestinje na Podplat in Rogatec.

Listina kralja Maksimiljana I. , 6. oktober 1506, Gradec, hrani Pokrajinski arhiv Maribor

Rotovž (ok. 1450)

Sramotilni kamen – pranger

Sramotilni kamen – pranger

Na nekdanjo slavo trga spominjajo Rotovž s kamnitim prangerjem (sramotilni steber) ter pozlačena roka parvice, ki je bila do pred druge svetovne vojne še na Rotovžu. Sedaj je na njenem mestu umetniško delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Rotovž je najpomembnejša profana arhitektura (javnega značaja) v zgodovini trga Lemberga, saj predstavlja simbol zgodovine trga, njegovih pravic in privilegijev. Stavba je prenovljena v baročnem slogu, v temeljih pa je še srednjeveška. Srednjeveški trg sestavljata tudi obe srednjeveški cerkvi, sv. Pankracij nad trgom in sv. Miklavž v trgu. Na zadnji gospodarski vzpon pa spominja klasicistična arhitektura nove šolske stavbe iz začetka 20. stoletja. Rotovž s svojo historično funkcijo opozarja na pomen in častitljivo zgodovino trga Lemberg. V tej hiši je bil sedež župana in sodnika s svetovalci, ki so imeli pravico do sodstva. Na zadnjega sodnika spominja kamnita plošča z napisom M. LEMBERG. IOS. LIPPAUZ. BE.Z. RICHTER. 1820. V Rotovžu so bile hranjene privilegijske listine iz 16., 17. in 18. stoletja (ki jih sedaj hrani Pokrajinski arhiv Maribor),  stare sulice, helebarde, meči, boben, slike, cehovska skrinjica… Vse dragocenosti trga so med drugo svetovno vojno odpeljali Nemci.

Trg Lemberg z Muzejem na Rotovžu, nekdanjo župnijsko hišo in cerkev sv. Miklavža, leta 2010.

Trg Lemberg z Muzejem na Rotovžu, nekdanjo župnijsko hišo in cerkev sv. Miklavža, leta 2010.

O Lemberžanih, ki so se ponašali s cesarskimi privilegiji in s trško močjo, so skozi stoletja nastajale najrazličnejše šaljive zgodbe. V tisku jih je leta 1884 prvič omenil dr. Josip Pajek, zbral in uredil pa jih je Niko Kuret, ki so izšle leta 1954 pri Mariborski založbi. Precej znana je tista kako so Lemberžani bika v turn vlekli in druga kako so v Lembergu volili svojega župana, o tej  pripoveduje naslednja zabavljica:

Dolga leta so se Lemberžani prepirali, kdo izmed njih naj bi bil za župana. Niso se in se niso mogli zmeniti, kateri med njimi ima največ soli v glavi. Nazadnje so rekli: “Izberimo si tistega, ki je najbolj pripraven!” Mislili so namreč, da je tisti, ki je najbolj pripraven, tudi najbolj pameten. Kako ga najti? Tudi to so si izmislili. Skuhali so prav trdih žgancev, postavili vse, ki so se potegovali za župansko čast, v vrsto in začela se je preizkušnja. Vsi so morali odpreti usta na stežaj in eden je začel metati žgance vanje. Vsak si je moral prizadevati, da bi ujel v odprta usta kar se da dosti žgancev in nobenega ni smel zgrešiti. Če mu je en sam ušel, je moral iz vrste. Dosti jih je bilo, ki so morali odnehati že po prvih žgancih. Eden pa je ujel vse po vrsti. Ta je bil najpripravnejši in zato tudi najpametnejši. Ta si je pridobil župansko čast. Saj je za župana pomembno, da ima široka usta.

Volitve lemberškega župana. Muzejska predstavitev leta 2010.

Volitve lemberškega župana. Muzejska predstavitev leta 2010.

Srednjeveški grad Lemberg (1138–ok. 1487?)

Skica gradišča na grajskem griču – gradu Lemberg, kjer je vidno predgradje , obrambni jarek in dvodelna zasnova gradu s prečnim jarkom. Risba po Ivanu Stoparju (1977)

Skica gradišča na grajskem griču – gradu Lemberg, kjer je vidno predgradje , obrambni jarek in dvodelna zasnova gradu s prečnim jarkom. Risba po Ivanu Stoparju (1977)

Prva omemba gradu Lemberg (Lengenburg) je znana iz leta 1138, ko je krška škofija podelila zemljiško gospostvo in deželno sodišče Gebhardu I., vitezu na gradu Lemberg, enemu od treh najpomembnejših žovneških gradov. Mogočno posestvo, ki je bilo v lasti grofice Heme-Breže-Selške, je bilo razdeljeno med zajemnike krške cerkve med Dravo n Savo, to pa so bili: Kunšperški, Lemberški, Planinski in Rogaški, ki vso nastopajo v 13. stoletju s takšno močjo, s tako bogato posestjo, da lahko na osnovi tega daleč nazaj iščemo njihove korenine, ki so v sorodu s Hemo, zato jim je krška cerkev pustila zajme (F. Kovačič 1926:158). Potem takem so tudi Lemberški bili v Heminem sorodstvu, kar je razvidno že iz tega, da je bil na tem gradu upravni sedež krške škofije. Žovneški so na Lembergu gospodari dobrih sto let in so se preimenovali v Žovneško –Lemberške gospode. Kako je bil Lemberg za Žovneške gospodarsko in politično odločilno pomemben, dokazuje listina iz leta 1341, ko je cesar Ludvik I. povišal Žovneške gospode v grofe Celjske, ravno na osnovi lemberškega gospostva, ki je samo tvorilo novo celjsko grofijo. Prišlo je do povzdignjenja drugega največjega in sklenjenega posestva, gospostva Lemberg, znotraj krške škofije. Lemberg je bil pomemben ne le zaradi velikosti, temveč tudi zaradi lege blizu ogrske meje, ki je ponujala veliko možnosti za trgovanje in pobiranje davkov. Na gradu so prebivali vitezi in gospodje, vsak v svojem palaciju, kar je vidno iz ostankov gradišča z dvodelno zasnovo, deljeno s prečnim jarkom. Povsem razločno pa so še ohranjeni sledovi nekdaj utrjenega predgradja. Grad je bil porušen že v drugi polovici 15. stoletja. Od njegovih mogočnih zidov pa je ostal le kamniti kapitel iz 13. stoletja, ki je sedaj razstavljen v muzeju na Rotovžu.

Cesarska listina Ludvika I., ki je leta 1341 podelil grofovski naslov Celjanom, na osnovi lemberškega gospostva.

Cesarska listina Ludvika I., ki je leta 1341 podelil grofovski naslov Celjanom, na osnovi lemberškega gospostva.

Sakralna dediščina

Cerkev sv. Pankracija (1262)

Cerkev sv. Pankracija stoji na zahodnem delu grajskega griča tik nad trgom. Ker je bil sv. Pankracij zavetnik plemiških družin, je posledično tudi nastanek te cerkve (kapele) povezan z nekdanjim plemstvom na lemberškem gradu. Prvič se v virih omenja leta 1262 kot iuxta capelam sitam sub castro Lengenburg in pede montis, vendar po zadnjih raziskavah jo lahko datiramo v drugo polovico 12. stoletja, kar dokazujejo ostanki romanskega zidu v cerkveni ladji. Pod cerkvijo je grobnica v kateri so pokopani nekdanji graščaki in pozneje lemberški duhovniki. V začetku 16. stoletja so k ladji prizidali zvonik, v 18. stoletju pa so jo v celoti baročno prenovili. Dobila je nov prezbiterij z ravnim zaključkom, dozidali so kapelo Matere božje sedem žalosti ter zakristijo. Leta 2016 je bila prenovljena streha in zunanjščina.

Cerkev sv. Miklavža (sredina 15. stoletja)

Zavetnik lemberških usnjarjev je bil sv. Miklavž, hkrati pa je tudi zavetnik proti povodnji in zavetnik popotnikov. Domneva se, da je cerkev zgradil lemberški usnjarski ceh, ki je imel visoka moralna in verska pravila. Bilo je v navadi, da so se usnjarji zjutraj, ko so šli na delo, ustavili pred cerkvijo sv. Miklavža, se prekrižali in prosili za uspešen dan. K sv. Miklavžu so se priporočili tudi popotniki. Tukaj je bil sedež župnije od konca 15. stoletja in do leta 1786. Okoli cerkve je bilo trško pokopališče, ki je bilo ukinjeno ob koncu 18. stoletja in prestavljeno na Sladko Goro,  kamor so prenesli tudi sedež župnije. Cerkev sv. Miklavža je najverjetneje nastala v prvi polovici 15. stoletja, ko je bil Lemberg že trg in je imel že obrti. Zato se domneva, da je njen nastanek povezan z razvojem trškega gospodarstva, zlasti usnjarstva, kajti cerkev sv. Pankracija je bila plemiška kapela, tržani pa so želeli imeti svojega zavetnika. Župnijska kronika omenja, da se je bilo težko vzpenjati po lesenih stopnicah do sv. Pankracija in ta je bil tudi eden od vzrokov, da so zgradili novo cerkev v trgu. Izvor letnice 890, ki je še vedno ohranjena na ladijskem svodu, je neznan, omenja pa jo Janko Orožen (J.Orožen 1936:183), da sta menda pri sv. Miklavžu maševala Ciril in Metod.  Konec 15. stoletja so sedež župnije iz sv. Pankracija prenesli v trg k sv. Mikavžu. Po tistem je bila cerkev večkrat predelana. V 17. stoletju je bil prezidan zvonik, v notranjosti je imela raven lesen strop in obokan gotski prezbiterij. Ko so prezidavali zvonik, so na novo obokali tudi prezbiterij. Leta 1756 so jo spet prenavljali, k ladji so prizidali kapelo sv. Florijana (zavetnik lončarjev) vendar so se dela iz neznanih razlogov ustavila okoli leta 1760, kakor je zapisal vizitator, da je cerkev in actuali reparatione, tako da naj bi bila kapela končana do leta 1778, kakor jo omenja vizitacija. Dela so se nato nadaljevala, na novo so obokali ladjo in prezbiterij, vgradili nova okna in prizidali še zakristijo. Vsa gradbena dela so zaključili leta 1781, o čemer je nekoč pričal kronogram nad glavnim portalom. V tem letu so v cerkev namestili tudi nove orgle. Zvonik je bil leta 1834 ponovno predelan. Nazadnje je bila cerkev prenovljena leta 2001.

Šola in družabno življenje

Šola v Lembergu je imela dober sloves. V kolektivnem spominu so ohranjene mnoge zgodbe o zgodovini prve trške šole. Ljudje pripovedujejo, da je šola v Lembergu zelo stara, ena prvih v tem okolju, menda še iz časov cesarice Marije Terezije. Po ustnem izročilu naj bi stala prva šola jugozahodno pod cerkvijo sv. Pankracija. Izročilo govori, da je bila prva učiteljica ženska. Leta 1777 so v Lembergu sezidali novo župnijsko hišo, v kateri je dobila svoje prostore tudi šola, saj je bila navada, da je bila šola v župniščih, učitelj pa je bil domači župnik. Ko so leta 1786 sedež župnije prenesli na Sladko Goro, je duhovščina z njo vred nameravala preseliti tudi šolo. Temu pa so se Lemberžani uprli in se pritožili cesarju na Dunaj. Zato najdemo prvi podatek o lemberški šoli šele iz leta 1787, o tem so Lemberžani pisali cesarju, da sladkogorski in šentjurski župnik zadržujeta odprtje šole v Lembergu. Cesar je pritožbo obravnaval, a kljub temu je odgovor trajal več kot eno leto. V Lemberg je poslal okrožnega šolskega nadzornika Blaža Kumerdeja z nalogo, da potrdi šolski pouk v tej šoli. Ko je Kumerdej spomladi leta 1788 prišel v Lemberg, je šola, ki je imela enega učitelja, že delovala (J.Apih 1895:146-233). Kot pravi Pavel Strmšek, ki je pisal o začetkih lemberške šole tudi po ustnem izročilu, je v letih 1808–1810 lemberške otroke učil lemberški sindikus, ki jih je dvakrat do trikrat na teden učil branja, pisanja in računanja. Nekaj časa je bil Lemberg spet brez šole, leta 1821 pa so dobili prvega učitelja Janeza Ranerja, ki je bil znan kot dober učitelj petja. Za svoje zasluge v šoli je prejel naziv Musterlehrer – vzorni učitelj. Šola si je pridobila sloves, zato se je šolski okoliš večal, šolo je takrat obiskovalo od 140 do 170 otrok. Trenje med Sladko Goro in Lembergom je bilo spet usodno za ukinitev šole leta 1856. Nekaj let je bil kraj brez šole, vendar so krajani leta 1861 spet ustanovili prvo javno ljudsko šolo, ki jo je vodil domačin Janez Antolinc.  Ko so leta 1883  ustanovili občino Lemberg, so zgradili svojo lastno šolo in jo leta 4. novembra 1904 slovesno odprli. Šola v Lembergu je dober primer klasične poznoavstroogrske arhitekture. Šolsko poslopje deluje v primerjavi z majhnostjo trga kot nekakšen podeželski dvorec.

Po drugi svetovni vojni je lemberško šolstvo vse bolj usihalo, še bolj pa po letu 1970 zaradi industrijskega razvoja bližnjega Mestinja. Število šoloobveznih otrok se je zmanjševalo, zato so šolo leta 1986 ukinili. Danes je stara šolska stavba kulturni in družabni dom trga Lemberga.

Dr. Marja Lorenčak Kiker

Turistično –kultrno društvo Lemberg

Kontakt: Slavica Lorenčak, Lemberg

Tel: 031 348 042